ŠKOFIJSKI DOM VRBJE
Delati dobro in to tudi res dobro narediti
Konvent usmiljenih bratov v Vrbju je svoje poslanstvo dejavne ljubezni do najpotrebnejših izvrševal po vzoru njihovega ustanovitelja Janeza Ciudad (Cidade).
Zaradi svojega vzornega življenja je bil poimenovan Janez od Boga. Poznamo ga tudi pod imenom »berač iz Granade«. V koledarju svetnikov se ga spominjamo 8. marca (dan njegovega rojstva leta 1495).
Življenjska zgodba dečka iz Portugalske, ki ga potepuški študent ugrabi staršema, da si z njegovim spremljanjem pri petju pomaga priti v sosednjo Španijo. Tam prepusti dečka nemili usodi. Ta dogodek je spravil v grob bolehno mater in čez nekaj let tudi očeta. V rejništvu tujine je odraščal in vseskozi se je boril v mnogih službah. Odraščajoč je še posebej iskal Božjo voljo v svojem življenju. Preizkusil se je kot vojak v številnih takratnih vojnih pohodih. Sprejel je službo plačanega vojaka za boj proti Francozom. Slabo se je končala njegova vojaška kariera. Razočaranemu nad življenjem vojakov se je v njem izklesalo prepričanje, da nasilje nikoli ne rodi nič dobrega. Kar šteje in ima vrednost je le usmiljena ljubezen. V sodelovanju pri vojnem pohodu proti Turkom pred Dunajem je ponovno srečal človeka, ki mu je povzročil nepremišljen odhod od doma. Nadaljnja življenjska pot ga je vse bolj vodila k najrevnejšim in pomoči potrebnim.
Odšel je na romanje v Kompostelo. Svojo življenjsko usodo je začel usmerjati v dejanja, zaradi katerih bi prestal mučeniško smrt. Neki frančiškan ga je opomnil: »Nisi še povsem prost samega sebe. Še preveč si navezan na svoj lastni jaz. Misliš, da moreš sam nekaj veljati, da vršiš Božje delo. Iz kamna more Bog Abrahamu obuditi otroke in po rokah norca more Bog delati čudeže. Mir najde le tisti, ki nič ne pričakuje od sebe samega, ampak vse le od Boga. Božje orodje moramo biti, nič več, in ne smemo se prepirati z Njim, ako svoje orodje spusti v prah, da ga spet dvigne iz prahu.«
Opomnjen, da so takšne odločitve odraz samoljubja, se je ves posvetil službi ljudem v stiski. Po naselitvi v Granadi je Janeza prevzela pridiga potujočega pridigarja Janeza Avilskega. Zaradi nenavadnega obnašanja po tem srečanju je pristal v norišnici. Na lastni koži je občutil grdo ravnanje s tovrstnimi bolniki v bolnišnici in odkril notranjo gotovost poslanstva, da sam ustanovi bolnišnico, v kateri bo prostor predvsem za berače in vsakovrstne bolnike. Z iznajdljivostjo in nadčloveškimi napori je najel hišo in začel uresničevati svoj načrt. Sredstva za vzdrževanje in hrano za bolnike je v glavnem priberačil.
V njem se je oblikovalo poslanstvo, povezano z granatnim jabolkom. Granatno jabolko je doživel kot sveto znamenje. Krvavo rdeči biseri skriti v notranjosti sočnega jabolka. (To znamenje je tudi v žigu Konventa usmiljenih bratov.)
Nastal je požar v bolnišnici, kjer je bil tudi sam na zdravljenju. Janezovo reševanje bolnikov iz zaprtega oddelka goreče bolnišnice je bilo tako požrtvovalno, da so bili očividci prepričani, da je po bil čudežu obvarovan nesreče. Po tem dogodku se je tudi njegovo nadaljnje življenje v službi bližnjim odvijalo lažje. Pridobil si je toliko dobrotnikov, da je zgradil še več bolnišnic.
Po njegovi smrti se je delo, ki ga je začel, čedalje bolj širilo. Papež Pij V. je leta 1571 potrdil njegovo ustanovo kot družbo pod škofijskim nadzorom, kasneje so bili preimenovani v red »usmiljenih bratov«.
Ko sem prebiral njegov življenjepis v Letu svetnikov in bral knjigo Berač iz Granade Wilhelma Hünermanna, sem nenehno odkrival, da je dobrota močnejša od zla, ljubezen trajnejša od sovraštva.
Prostori, ki so jih »Usmiljeni bratje« dobili in uredili, da bi lahko pomagali najrevnejšim v njihovih stiskah in bolezni, so znova prenovljeni in namenjeni odpravljanju stisk ter na razpolago pomoči potrebnim.
Ob tem dejanju je na mestu v prvi vrsti prošnja vseh, ki aktivno delamo na področju dobrodelnosti, naj Bog tudi meni vrže v srce ogenj Janez od Boga.
Janez od Boga je nekoč med prosjačenjem tožil: »Toliko tisoč kristjanov prebiva v Granadi v mirnem obdobju in ni vrat, ki bi se vsej tej bedi odprla. Z eno samo besedo si ustvaril vesoljstvo, o Bog, a tvoja zemlja nima prostora za te ubožce.« S takšnimi prošnjami je mehčal srca ljudi, da je lahko preživljal najrevnejše v bolnišnici. Za svoje podvige je pogosto žel zasmehovanje. Kdaj je priletela tudi kakšna okrog ušes. V družbi ga je objesten plemič v znak prezira ob prosjačenju celo udaril. Janez je odgovoril: »Še enkrat me smete udariti, če ne boste več Boga žalili.«
Bomo zmogli v našem času in prostoru s podobnim ognjem in vztrajnostjo zbirati sredstva za pomoči potrebnim današnjim stiskanim, ponižanim in brez človeškega dostojanstva?
Za blagoslov na področju dobrodelnosti se z vsem srcem obrnimo k Jezusu. Za iznajdljivost v službi dobremu nam lahko veliko pomaga zgled sv. Janeza od Boga.
Rok Metličar, predsednik Škofijske Karitas Celje
