ŠKOFIJSKI DOM VRBJE

Usmiljeni bratje

 

Zapis v kroniki žalske župnije o usmiljenih bratih v Vrbju

 

»Med prvo svetovno vojsko sta izročila, po prizadevanju usmiljenega brata Jožefa Majcen, veleposestnika Nidorfer Franc in Terezija rojena Pajk, ki nista imela otrok, svoje veliko posestvo v Vrbju št. 34 z vsemi poslopji ter z žago in mlinom usmiljenim bratom pod pogojem, da na njihovem posestvu sezidajo bolnišnico ali pa hiralnico. Nidorfer Franc je umrl 9. 8. 1924, njegova žena pa 13.1.1933. Zelo podjetni brat Jožef Majcen je že med vojsko z italijanskimi vojnimi ujetniki začel na usmiljenim bratom darovanem posestvu graditi novo električno centralo ter dozidavati  novi trakt k stari Nidorferjevi hiši za bolnišnico oziroma hiralnico. Z dobavo potrebnih strojev, ki jih je moral za elektrarno nabaviti iz inozemstva, je imel izredno velike težave. Leta 1920 je bil po prizadevanju g. Jožefa Polanca, trgovca v Petrovčah, inštaliran transformator v Petrovčah, s katerega pomočjo so dobile Petrovče in tudi petrovška cerkev električno razsvetljavo. Elektriko je v petrovški cerkvi montiral, in to 49 električnih žarnic, usmiljeni brat Placid iz Vrbja za 4486 Kron … Prvič je električna luč v cerkvi v Petrovčah zasvetila zvečer pri večernicah pred 15. avg. 1920 … Koncem leta 1921 in v začetku leta 1922 pa je bila napeljana električna razsvetljava v žalski župnijski cerkvi od brata Placida Kavčič iz zavoda usmiljenih bratov iz Vrbja za 20.865 Kron.«

 

Iz župnijskega arhiva o usmiljenih bratih v Vrbju

 

V župnijskem arhivu je ohranjena Mrtvaška knjiga oskrbovancev v »hiralnici«, ki so jo imeli usmiljeni bratje. Od leta 1933 do 1941 so podatki o petnajstih umrlih v hiralnici. V tej knjigi je še nekaj računov v zvezi s pogrebi in imena z rojstnimi datumi devetih oskrbovancev, ki so jih 18.6.1941 odpeljali Nemci.

 

O usmiljenih bratih po pripovedovanju domačinov

 

Če bi bil spomine na usmiljene brate zbiral pred štiridesetimi leti, odkar sem z Vrbjem povezan, bi seveda lahko posredoval več spominov. Še živeči Vrbenčani, zdaj osemdesetletniki, so bili takrat še otroci in tudi spomini na njih so bolj otroški vtisi. Nihče ne ve kaj več o tem, koliko bratov je bilo in kako je potekalo njihovo življenje. Nekaj sem si zapomnil od zdaj že pokojnih Vrbenčanov.

Navadno so imeli tam kakšnega upokojenega duhovnika, ki je maševal v njihovi hišni kapeli. Nekaj cerkvenih predmetov je ob razpustu bilo prinesenih v žalsko župnišče in jih še zdaj uporabljamo.

O usmiljenih bratih sem slišal samo dobro. Spomnim se pripovedovanja ljudi, ki so pri njih delali kot dninarji. Bili so zadovoljni tako s hrano kot s plačilom in prijaznostjo bratov. Tudi so pripovedovali, kako so bratje lepo skrbeli za oskrbovance (imeli so samo moške).

Bratje so bili znani kot zelo iznajdljivi na mnogih področjih. Ljudje so občudovali napredno vrtnarjenje in kmetovanje, v kraj so prvi pripeljali elektriko, imeli sodobne stroje … En brat je bil znan kot zdravilec, znal nuditi prvo pomoč in je celo pulil zobe …  Tako so se okoličani od njih tudi kaj naučili.

Slišal sem tudi izjave očividcev, kako je bilo žalostno, ko so Nemci naložili oskrbovance iz hiralnice in jih peljali skozi vas. Ta dogodek sovpada z odvozom duševnih bolnikov iz Novega Celja.

Usmiljeni bratje v Vrbju – to je že zgodovina. Sled dobrote, ki so jo bratje zapustili, pa se je gotovo vtisnila v srca takratnih Vrbenčanov in živi v njihovih potomcih. Želimo, da bi to dobroto nadaljevala tudi Karitas, ki je nasledila njihove prostore.

 

p. Viktor Arh, dominikanec